Od rojstva do smrti.
Vsak človek se enkrat rodi in enkrat umre.Tako je bilo, tako je in tako bo vedno. Čeprav delajo raznovrstne študije, da bi podalšali življenje in klonirali ljudi. Moje mnenje je, da to ni prav. Vsak človek naj živi toliko časa kolikor mu je naklonjeno. Zakaj bi morali biti ljudje posebni. Pri živalih se tega neda storiti pa smo prav tako žalostni, ko izgubimo hišnega ljubljenčka. Res da je žalost manjša pa vseeno. Ni prav da se ljudi klonira. Čez 100 let bomo že vsi ljudje enaki. Če bomo sploh še živeli. Pa še to. Ob rojstvu smo vsi veseli, ob smrti jočemo. Res bi izgledalo čudno če bi bilo obratno, vendar pa si včasih oddahnemo če umre nekdo, ki je bil že več časa zalo bolan. Ki bi s podaljšanjem življenja le še trpel in tako naprej. Vendar pa učasih umrejo ljudje, ki so še mladi, njihova življenja sploh še niso doživele vrhunca. Niso še izkusili vse lepote življenja:/
Ampak ko smo mladi je še vse to zelo neznano. Najraje se igramo na šoljskem dvorišču. Vsi smo prijatelji in nihče ni drugačen, čeprav je črne rase, iz druge države ali pa malo bolj obilen. Ker smo vsi otroci. Rojevajo se prava prijateljstva, ki včasih trajajo še tja daleč v starejša leta, včasih pa se končajo že z vstopom v prvi razred. V šoli se to počasi začne spreminjati. Družimo se le z ljudmi, ki so nam všeč, ki imamo podobne interese... Tako se nadaljuje do nekega 4 razreda, ko se ponavadi popolnoma skregaš z ljudmi nasprotnega spola iste starosti. (zares ljudje smo čudna bitja:P) Kasneje se počasi prijateljstva razvijajo in postanemo zopet usi prijatelji. Vendar pa so nekateri še vedno izključeni iz družbe. Na koncu osnovne šole smo vsi žalostni, čeprav se vse kar se enkrat konča, istočasno začne nekaj drugega.
konec vrtca- začetek šole
konec osnovne šole- začetek srednje
konec življenja- zažetek nečesa novega, nam neznanega
konec prijateljstva, ljubezni-novo prijateljstvo, nova ljubezen.
Če si želimo ali če si ne se bo vse enkrat končalo, če ne prej ko umremo.
Nato v srednji šoli si ustvarjamo nova poznanstva, nova prijateljstva, spoznavamo lepe stvari, slabe stvari in še mnogo drugega.
Ko bomo končali šolanje pa boomo našli sebi sorodno dušo, se z njo dobro ujeli in imeli družino. nato se bodo rodili otroci in njihov krog se bo komaj začel. Pri nas pa se bomo starali, morda doživeli vnuke, pravnuke, morda niti otrok nato pa umrli in sklenili krog.
moje mnenje je da se po smrti znova rodiš nekje drugje. Ravno, ko umreš se nekje začne razvijati otrok. on dobi tvojo dušo in živi naprej, vendar se ne spomni ničesar.
