Jesen je. Jesensko listje se suče v vetru in preletava doline in ravnine. Barve, ki se čudovito prelivajo mi dajo občutek nežnosti in iskrivosti. Ampak listje mi ne more pomagati.
Počutim se kot skala na morski obali. Ko pride nekdo, in se vleže name, ko mislim, da mi bo pomagal, pa sem le v njegovi senci. Nato pa le nehvaležno odide in me po možnosti še zasuje s peskom. Morje me zažira, in zlomim se. Da tudi najmočnejša skala se enkrat zlomi.
Praznina v meni je vse večja. V slikah in glasbi si ustvarjam novo življenje. Tisto lepše, srečnejše življenje. Slike in glasba me nikoli ne pustita na cedilu. Le takrat se počutim popolnoma živo. Čeprav si želim umreti. Nekaj me vleče tja, nekaj nazaj. Nevem.
http://www.youtube.com/watch?v=67G2qiARiRM
