tumblr'n youtube are my life.

Jesen je. Jesensko listje se suče v vetru in preletava doline in ravnine. Barve, ki se čudovito prelivajo mi dajo občutek nežnosti in iskrivosti. Ampak listje mi ne more pomagati. 

Počutim se kot skala na morski obali. Ko pride nekdo, in se vleže name, ko mislim, da mi bo pomagal, pa sem le v njegovi senci. Nato pa le nehvaležno odide in me po možnosti še zasuje s peskom. Morje me zažira, in zlomim se. Da tudi najmočnejša skala se enkrat zlomi. 

 

Praznina v meni je vse večja. V slikah in glasbi si ustvarjam novo življenje. Tisto lepše, srečnejše življenje. Slike in glasba me nikoli ne pustita na cedilu. Le takrat se počutim popolnoma živo. Čeprav si želim umreti. Nekaj me vleče tja, nekaj nazaj. Nevem. 

 

 http://www.youtube.com/watch?v=67G2qiARiRM

ne bom pozabila na stare čase.

We'll do it all
Everything
On our own
We don't need
Anything
Or anyone
If I lay here
If I just lay here

Would you lie with me and just forget the world?
I don't quite know
How to say
How I feel
Those three words
Are said too much
They're not enough
If I lay here
If I just lay here
Would you lie with me and just forget the world?
Forget what we're told
Before we get too old
Show me a garden that's bursting into life
Let's waste time
Chasing cars
Around our heads
i need your grace
to remind me
to find my own
If I lay here
If I just lay here
Would you lie with me and just forget the world?
Forget what we’re told
Before we get too old
Show me a garden that's bursting into life
All that I am
All that I ever was
Is here in your perfect eyes, they're all I can see
I don't know where
Confused about how as well
Just know that these things will never change for us at all
If I lay here
If I just lay here
Would you lie with me and just forget the world? 

 http://www.youtube.com/watch?v=GemKqzILV4w    <3

 

nepozabna valeta, nepozabni trenutki z vami, nepozabna osnovna šola. 

http://www.youtube.com/watch?v=kf9nL2kC2Ns

hvala učiteljicam za ta video; hvala vama za ta leta, hvala da ste skrbele za nas in bile nadomestne matere.

Hvala vam za vse naučene stvari 

in nikoli vaju ne bom pozabila.

Skupaj smo preživeli svoje otroštvo, nekateri skupaj že od vrtca, drugi šele od 4 razreda. Kakorkoli med usemi nami je bila/ je neka vez , ki nas bo za vedno povezovala. Tista nevidna vez, ki nam govori; da ona/ on je s tabo preživel/a najlepše trenutke otroštva. Skupaj smo jokali, se smejali, potovali in gulili šoljske klopi. Res da se nisem razumela z vsemi- moja krivda. Zakaj nisem bila preprosto dekle, ki jo imajo vsi radi? Nevem, želela sem si biti to kar sem. Na to sem ponosna. Ni bilo le enkrat, ko ste me zaničevali zaradi stila oblačenja, obnašanja, govorjenja z učitelji in podobno. Vendar to sem jaz. To sem bila jaz. Morda se spremenim, ampak če se spremenim in se vidimo komaj čez 10 let, boste še vedeli kdo sem? Boste še vedeli katero dekle je bilo vedno izjema? Koga niste marali? I guess not. Torej that's me that's who i am. 

Ne ne skrbite ne zamerim vam ničesar, niti najhujših ponižanj. Škoda bi bilo, da zapravim lepe spomine na vas in se vas spominjam le po grdih stvareh. Škoda. Upam le da tudi vi meni odpustite za besede, za dejanja. 

Nikoli ne bom pozabila voenj z avtobusom, saj smo se vedno zabavali na njem. Peli, sedeli po trije na dveh in po 6ali7 na 5 sedežih. Gledali tv in se kregali da film ni dober, slikali speče sošolce, jih zafrkavali, se pogovarjali z neznanci na postojankah... 

Zanji mesec mi pomeni največ saj smo se končno začeli obnašati kot prijatelji. Nadomestili smo za vseh 9let nazaj. Hvala vam za moje težke trenutke na aftrju, ko ste mi pomagali. Tu se je videlo na katere lahko vedno računam in kateri se le delajo norca z mene. Nekateri so me presenetili. 

V MOJEM SRCU BOSTE ZA VEDNO, IN KO UMREM;

Valy & Tanja prosim zapojta pesem, ker imata najlepši glas.

Želim da ste oblečeni v belo.  

~po tem ko umrem vas bom še vedno nosila v srcu če ne prej se srečamo v nebesih. 

Moji angeli, nebom vas pozabila. <3

 

When flower make my life better.

Obožujem majhne stvari. Vsaka mala stvar mi veliko pomeni. S tem ne mislim na majhne diamantke in podobno. S tem mislim na vsak trenutek, na vsako dejanje in na vsak cvet, ki ga dobim od nekoga. Danes mi je prijatelj, no njemu ne rečem prijatelj, bolj znanec poklonil rožo. Zamislila sem se. Bila sem je vesela. Bolj vesela, kot nekateri takrat, ko dobijo 10 € naprimer. Male stvari me osrečujejo. Vesela sem če nekdo opazi na meni neko svar. Ker to stvar na meni nihče ne mara. A jo je nekdo pohvalil. Vesela sem. Prav res.

Ampak kaj je razlika med;
prijateljem

znancem
najboljšim prijateljem
nevem. Prav res nevem. Poskusimo razvozljati.
Oseba, ki hodi na isto šolo, ti gre občasno zelo na živce, vendar ti je zelo dobra oseba. Včasih se pogovarjata in to je to. Kaj je ta oseba. Ne zdi se mi dovolj pomembna za prijatelja. Kar priznajte beseda prijateljstvo je močna beseda.  Pravimo da smo bili včasih vsi prijatelji. Ni res. Imeli smo znance, prijatelje in najboljše prijatelje. Torej to osebo smatram za znanca. On ne ve veliko o meni. Ve le nekaj stvari, medtem ko prijatelji vedo o tebi veliko stvari, da ne govorimo o najboljših prijateljih.
Ampak kako naj rečem sošolki. Vidiva se vsak dan, bili sva tudi prijateljici ampak sva se nekako zaradi različnih svetov v glavi nehale družiti. Kaj mi je ona. Prijateljica? Ne mi ni, ker mi ni všeč. Njeno obnašanje, njena osebnost. Znanka? Nevem.
Vem le da sem z nekaterimi sošolci prijateljica, z nekaterimi najboljša prijateljica. Medtem ko nekatere nevem kam naj dan. Niso mi znanci. So mi nekaj drugega. Nekaj na kar čustva ne vplivajo. Morda bi jim lahko preprosto rekla sošolka/sošolec.

Navadne stvari, navadnih ljudi *-*

Od rojstva do smrti.

Vsak človek se enkrat rodi in enkrat umre.

Tako je bilo, tako je in tako bo vedno. Čeprav delajo raznovrstne študije, da bi podalšali življenje in klonirali ljudi. Moje mnenje je, da to ni prav. Vsak človek naj živi toliko časa kolikor mu je naklonjeno. Zakaj bi morali biti ljudje posebni. Pri živalih se tega neda storiti pa smo prav tako žalostni, ko izgubimo hišnega ljubljenčka. Res da je žalost manjša pa vseeno. Ni prav da se ljudi klonira. Čez 100 let bomo že vsi ljudje enaki. Če bomo sploh še živeli. Pa še to. Ob rojstvu smo vsi veseli, ob smrti jočemo. Res bi izgledalo čudno če bi bilo obratno, vendar pa si včasih oddahnemo če umre nekdo, ki je bil že več časa zalo bolan. Ki bi s podaljšanjem življenja le še trpel in tako naprej. Vendar pa učasih umrejo ljudje, ki so še mladi, njihova življenja sploh še niso doživele vrhunca. Niso še izkusili vse lepote življenja:/

Ampak ko smo mladi je še vse to zelo neznano. Najraje se igramo na šoljskem dvorišču. Vsi smo prijatelji in nihče ni drugačen, čeprav je črne rase, iz druge države ali pa malo bolj obilen. Ker smo vsi otroci. Rojevajo se prava prijateljstva, ki včasih trajajo še tja daleč v starejša leta, včasih pa se končajo že z vstopom v prvi razred. V šoli se to počasi začne spreminjati. Družimo se le z ljudmi, ki so nam všeč, ki imamo podobne interese... Tako se nadaljuje do nekega 4 razreda, ko se ponavadi popolnoma skregaš z ljudmi nasprotnega spola iste starosti. (zares ljudje smo čudna bitja:P) Kasneje se počasi prijateljstva razvijajo in postanemo zopet usi prijatelji. Vendar pa so nekateri še vedno izključeni iz družbe. Na koncu osnovne šole smo vsi žalostni, čeprav se vse kar se enkrat konča, istočasno začne nekaj drugega.

 

konec vrtca- začetek šole

konec osnovne šole- začetek srednje

konec življenja- zažetek nečesa novega, nam neznanega

konec prijateljstva, ljubezni-novo prijateljstvo, nova ljubezen.

Če si želimo ali če si ne se bo vse enkrat končalo, če ne prej ko umremo.

Nato v srednji šoli si ustvarjamo nova poznanstva, nova prijateljstva, spoznavamo lepe stvari, slabe stvari in še mnogo drugega.

Ko bomo končali šolanje pa boomo našli sebi sorodno dušo, se z njo dobro ujeli in imeli družino. nato se bodo rodili otroci in njihov krog se bo komaj začel. Pri nas pa se bomo starali, morda doživeli vnuke, pravnuke, morda niti otrok nato pa umrli in sklenili krog.

moje mnenje je da se po smrti znova rodiš nekje drugje. Ravno, ko umreš se nekje začne razvijati otrok. on dobi tvojo dušo in živi naprej, vendar se ne spomni ničesar.